Dragi bralec, Ljuba bralka.
Kaj resnično pomeni, da ljubimo sami sebe? Zakaj je to sploh pomembno?
Izjemno ključen je naš odnos do samih sebe, na splošno, za kakovost našega bivanja, in tudi ko smo v odnosu z drugo osebo. Lahko je to partnerski odnos, prijateljski ali sodelavski. Vse te dinamike od nas zahtevajo vrste različnih interakcij, ki so neizogibni del našega življenja prav vsak dan. Kvaliteta, dramatika ali lahkotnost pa je izjemno pogojena s tem, kakšni smo prvotno mi v odnosu do sebe.
V tem zapisu imam nekaj iztočnic za vas. Izhodišč, ki naj vam služijo za refleksijo Svoje ljubezni do sebe.
Ali se zares popolnoma sprejemam v celoti?
Vse moje šibkosti (ki so pravzaprav lahko ovrednotene v naše prednosti), morebitne slabe plati, kot jih radi izpostavljamo. Le-te nas delajo tako enkratne.
Ali obstajam v odnosih, v katerih nisem zadovoljen, pravzaprav sem nadvse obupan in nesrečen. Kateri so ti razlogi, da ostajam? Je to strah? Odvisniški odnos?
Se obsojam, krivim, za napake, ki sem jih oziroma nisem storil?
Moram biti vseskozi popoln? Nekaterih dogodkov se v mislih držimo še mesece in leta po tem, ko so že dolgo mimo. Ne spustimo. Z grenkobo v sebi jih nosimo.
Koga sprašujem za nasvet glede svojih odločitve, kdo pravzaprav sprejema moje določitve? Ne zaupamo v presojo sebi, da se bomo odločili najboljše za nas same, zato to odgovornost prenašamo na druge.
Ali izbiram zase tisto kar me zares veseli, prižiga? Ali je tisto manj bolj primerno zame? Služba, ki nas zares ne veseli, pa zaradi »ugodnosti, stabilnosti« ostajamo. Partnerski odnos, ki ne izpolnjuje, pa ne upamo oditi, ker smo vajeni osebe, ker »boljše« sploh ne bomo dobili.
Grem za svojimi notranjimi potiski, si dovolim uresničevati, dajati in deliti svoje darove, talente v okolje? Kaj si sploh želim? V čem sem dober?
S čim hranim svoje telo? S čim hranim svoj um, svoje misli?
Kaj prihaja iz mojih ust?
Kako govorim o sebi v sebi ? Pred drugimi o sebi? Sem spoštljiv ali se pomanjšujem?
Ali svoj čas in energijo trošim za ljudi in odnose, ki me v resnici utrujajo?
Ali zmorem preživeti čas sam s sabo, brez občutka, da kaj zamujam?
Ali pomeni, da sem sebičen, če sem pri sebi na prvem mestu?
Kako ravnam s svojim telesom? Ga spoštujem? Ga negujem? Ga vprašam kaj potrebuje prav zdaj? Ga zanemarjam? Izčrpavam? Ignoriram njegove potrebe?
Kako se dajem v odnose? Kako dovolim da se v odnosih ravna z mano? Zahtevam spoštovanje? Postavljam meje? Sploh vem kaj to pomeni in kako je, da me drugi lahko spoštuje?
Slišim kdaj svoj notranji glas, intuicijo, »gut feeling«? Mu zaupam in mu dam vrednost?
Ali si dovolim biti jaz sam s sabo in z drugimi? Se dam spoznati sebi in drugim?
Ali sem prisoten in pristen v svojem telesu, v svojem umu, v svojem življenju? Si velikokrat lažem?
Ali izrazim, kaj je v meni, kar želim povedati?
Ko kaj želim povedati, ali si to dovolim, ali se počutim varno, kako se izrazim?
Če se izrazim, bom sprejet ali zavržen, nerazumljen, zasmehovan?
Ali čutim, da moram biti vsem všečen?
Ali sebi namenim kaj lepega, prijetnega? Se nagradim? Se pohvalim, da sem ponosen nase? Si dovolim počitek, popoldanski dremež?
Se uredim tudi navzven? Sem čist? Parfum / obleka, ki so le “za posebne priložnosti”?
V kakšnem stanju je okolje v katerem preživim veliko časa?
Tu je le nekaj izhodišč in možnosti refleksije sebe, našega odnosa do sebe.
Vse to je zelo povezano s tem, kaj mi nosimo v sebi. Prepričanja, programe, ki največkrat niso naši, so nam jih predali drugi in smo jih vzeli za svoje. Na podlagi česa smo si ustvarili idejo o sebi? Pogosto in v najobsežnejši obliki je to bilo od naših skrbnikov: navezanosti, ki smo jo razvili v povezavi z njimi, kakšen vtis oni prinašajo na nas o svetu, mehanizme delovanja, njihove želje in pričakovanja do nas, mehanizme soočanja. Vse to mi odnesemo v svojo odraslost in po tem vzorcu in v senci tega delujemo. Ali (oziroma koliko) je to sploh Naše in kaj je (bila) last staršev?
Potem so tu še naši vrstniki, sorojenci, prijatelji. Močno vplivajo na idejo, videnje, doživljanje sebe. Na podlagi njihovih zgodb, doživljanja sveta, smo zapečatili način perceptiranja sebe preko njihovih vtisov. Potem pa je tu še naš vtis njihove slike o nas, ki smo si jo ustvarili glede na njihovo delovanje, vedenje do in ob nas, in dejanske slike, ki si jo oni ustvarili pa tega niti ne poznamo, če jih že ne vprašamo. Ali smo si kdaj dovolili vprašati prijatelje, starše ali partnerje kaj resnično mislijo o nas? ????
Na podlagi vedenja naših vzgojiteljev do nas skozi šolanje in različne dejavnosti smo si tudi ustvarili velik del zgodbe o nas samih. Pa je to resnica? Je to resnica o nas samih, na podlagi katere smo razvili (ne)ljubezen do sebe?
Ali te vse to nagovori?
Poveži se z mano, da skupaj raziščeva Tvoje vzorce delovanja in kakovost odnosa do najpomembnejše osebe na svetu, do Tebe.